O Kortah


  Zgodovinski uvod
V jugozahodnem delu Slovenije, nedaleč od hrvaške meje in Portoroža, stoji vas Korte, ki je središče izolskega podeželja, krajevne skupnosti in župnije. Bližina morja s svojim blagim podnebjem, rodovitna vododržna tla in odličen položaj za obrambo so že od prazgodovine dalje vabili sem človeka. Od morske strani in čez Kras so vdirala sem že v prazgodovini mnoga ljudstva, nato v 2. stol. pred n. št. Rimljani, v 7. stol. po n. št. pa Slovani. Romanski živelj se je umaknil k morju in si za obzidji mest zagotovil varnost, slovanski pa je ostal na podeželju. Na tej meji so se pojavljala socialna nasprotja, nezaupljivost, pritiski, boji za ohranitev samouprave, asimilacija. Pa tudi strpnost in sožitje.

V 8. stoletju so bili gospodarji Istre Langobardi in Bizantinci. Te so ob koncu stoletja izrinili Franki, ki so severno Istro kolonizirali s Slovenci in uvajali fevdalni red. Krajem so gospodovali oglejski in koprski cerkveni fevdalci ter benediktinci pa fevdalne in meščanske rodbine. Izola, pod katero so spadale tudi Korte, je do leta 1279 ohranila avtonomijo, nato je prešla v roke Benečanov. Ti so ji vladali dobrih 500 let. V času Napoleonovih osvajanj je bila med letoma 1797- 1806 pod avstrijsko oblastjo, nato do 1813 pod francosko in do 1918 spet pod avstrijsko. Po koncu I. svetovne vojne je tu zavladala Italija. Leta 1947 je postala del Svobodnega tržaškega ozemlja, z Londonskim sporazumom leta 1954 del Jugoslavije in leta 1991 samostojne Slovenije.


Značilnosti
Običaji:  deloma  so ohranjeni novoletna "dobra roka" in pustno koledovanje, "dešpeti" (nagajivke) v začetku maja, "veja" ob mrliču, še po drugi svetovni vojni znamenita procesija "pašašjon sv. tela". Ohranjeno je bogato ljudsko slovstvo s še živimi liki sveta duhov; šavrinsko narečje z mehkim "ć" in s starimi slovenskimi besedami; smisel za petje in za "skupnost". Skupina cunjarjev (štracarijev) KD Korte leta 1997 na pustnem festivalu v Portorožu.


Pust KD Korte na obisku na Občini Izola.
Posebnosti domače kuhinje: domačini prežganja ne uporabljajo, pač pa zaseko in surovo oljčno olje. Jedo veliko zgodnje zelenjave (divji špargeljni, koromač, artičoke, grah). Posebno čislane jedi so: juha iz mlade koruze (bobići), polenta, krvava polenta, koromač s fižolom in vnebohodna jed - svinjski jezik s fižolom, ribja čežama, polenovka "na belo". Nekaj posebnega so mesni kuhani štruklji z rozinami in nak'lda (belonedeljska jed iz pince, zaseke, rozin in prvega zelenja-šatraja (matšno). Jedi obilo začinjajo z domačini dišavnicami (rožmarin, lovor, žajbelj, primorski šatraj, bazilika (bešelek). Uporabljajo številna zdravilna zelišča (tudi za travarice). Od sladkarij pripravljajo figove hlebčke, cvrtnjake (hroštole), žlične krape (fritle), pečen orehov štrukelj, ki je odtenek tržaškega presenca, rogljače, kolače, pince in druge oblike "koncanega kruha".
Jedi "zalivajo" z dobrimi belimi vini kot sta stara malvazija (brgonja) in muškat ter črn refošk. Mladi vinogradniki uvajajo nove bele vrst vin. Oljkarsko društvo pospešuje gojenje oljke in uporabo njenega olja.
Korte

Korte so največji in najlepši kraj izolskega zaledja, kjer ohranjajo tradicijo in gojijo kulturo.

Pridite in se prepričajte! 

Kulturno društvo Korte / VSE PRAVICE PRIDRŽANE / IZVEDBA: F.King