POLETNI IZLET V MAKEDONIJO - OHRID
10.07.2014
POLETNI IZLET V MAKEDONIJO - OHRID
Ženski pevski zbor in del pritrkovalske sekcije Kulturnega društva Korte se je v začetku julija odpravil na 4-dnevni obisk prijateljev iz pevskega Društva v Makedonijo z namenom, da se predstavimo s samostojnim koncertom priredb slovenskih ljudskih in nekaj umetnih pesmi, si ogledamo ohridske lepote in znamenitosti, spoznamo delček njihove kulture in se družimo z našimi gostitelji.
V Skopju smo se ustavili na slovenskem konzulatu, kjer nas je prijazno sprejel, pozdravil in pogostil slovenski veleposlanik v Makedoniji, Branko Rakovec. Na kratko nam je opisal nekatere od glavnih aktivnosti in v nekaj potezah orisal najpomembnejše značilnosti dežele, v katero smo vstopili.
Iz Skopja smo se odpeljali na Ohrid, kamor smo prispeli v poznih večernih urah. Tam nas je čakala skupina prijaznih gostiteljev z nasmejano in ustrežljivo go. Divno na čelu. Ko smo se nastanili v hotelu, smo lahko odšli počivati, bolj energičen in zdržljiv del naše skupine pa so gostitelji odpeljali na »nočni ogled« lokalov ob obali jezera.
Drugi dan, sončen in bister je bil, smo se udeležili svečanosti ob blagoslovitvi novega kipa Lovilca križa. Spomenik so postavili kot darilo mestu Ohrid v čast največjega praznovanja Jezusovega krsta na pravoslavnem Balkanu. Na Ohridu vsako leto na veliki pravoslavni krščanski praznik svetih treh kraljev (po julijanskem koledarju je to 19. januarja) priredijo tradicionalno versko-turistično atrakcijo iskanje v jezero vrženega svetega križa. V glavnem mlajši moški skočijo v jezero, najditelj prejme nagrado, prisotni pa si z jezersko vodo napolnijo steklenice, saj verjamejo, da s tem voda ohridskega jezera postane sveta in na splošno zdravilna.
Ker je bila prireditev dolga in sredi dneva, smo si seveda vsi kupili obvezne klobuke. Klima na Ohridu je namreč takšna, da sicer nimaš občutka za vročino, ker z jezera stalno pihlja in je zrak suh, v senci se zato tudi dokaj hitro ohladiš, vendar pa je poleti tam precej vroče, sončni žarki pa se odbijajo od vodne gladine, tako kot pri nas doma ob morju.
Sledil je voden sprehod po mestu in ogled muzeja v hiši znane družine Robev, nato cerkve sv. Sofije. Po sprehodu po dolgem mostu ob obali smo se vzpeli na dvignjeno in utrjeno cerkev sv. Janeza v Kaneu. Nato smo si privoščili kosilo z lokalnimi ribjimi dobrotami, zlasti sladkovodno belvico in lokalnimi vrhunskimi vini, kot tudi z obveznimi tipičnimi sladicami – ohridsko torto, baklavami ali kadaifom.
Zvečer smo v tamkajšnjem kulturnem domu pripravili odlično uspeli samostojni koncert, s katerim smo hvaležno občinstvo navdušili predvsem s slovenskimi ljudskimi pesmimi. S člani gostiteljskega društva smo si izmenjali priložnostna darilca in ob domačih dobrotah skupaj zapeli in zaplesali v kolu. Sledilo je še druženje v bližnjem lokalu, seveda s petjem in plesom.
V nedeljo nas je gostiteljica Divna spremljala na našem izletu vzdolž obale jezera. Najprej smo se ustavili pri svetišču sv. Klimenta Ohridskega in prisostvovali delu nedeljskega obredja, potem pa smo se ustavili in si ogledali Muzej kosti z zunanjo rekonstrukcijo ohridskega mostišča, naselja kot so jih izdelovali okrog 5500 let pr.n.št.. Glavni cilj izleta je bil pri sv. Naumu, izpod katerega izvira sveta voda, ki napaja jezero. Tam smo kosili; gostitelji, ki so se nam pridružili v polnem številu so nas počastili z nekaj tipičnimi krajevnimi dobrotami kot so šopska solata, makedonska tava (tavče-gravče), ki je fižolova enolončnica, in pečene paprike. Seveda smo se spet sladkali z ohridsko torto in baklavami, ki jih je pripravila ena od gostiteljic. Ob povratku se je mlajši del zbora kopal v jezeru, končno pa smo se napili sveže vode in osvežili ob znamenitem Biljaninem studencu. Barski pianist je med drugimi tradicionalnimi seveda zaigral »Biljana platno beleše na ohridskete izvori«.
V teh dneh smo seveda z veseljem nakupovali spominke. Nihče ni prišel domov brez slavnega ohridskega bisera ali nakita iz bisernine. Vsaj občudovali pa smo lahko ročne filigranske izdelke, leseno rezbarijo, Ohrid pa slovi tudi po ročno izdelanem papirju.
Zvečer se je na enem izmed tamkajšnjih amfiteatrov, začel tradicionalni folklorni festival in tisti navdušenci, ki se nismo pridružili drugi, večji skupini pri večerni zabavi v mestu, smo šli občudovati slovito makedonsko folkorno skupino Tanec in nato še nacionalno bolgarsko folklorno skupino. To so ritmi, to so barve, to je slikovitost in balkanski temperament! Večer je bil nepozaben!
Makedonci na Ohridu imajo kar sedem folklornih društev in samo eno pevsko-instrumentalno. Na vsakem koraku se vidi in sliši njihova posebnost: ga ni lokala brez žive tradicionalne glasbe, pa čeprav igra samo »one man band«, povsod imajo kot del opreme v lokalih pianine ali klavirje in tudi druga glasbila. Živo glasbo izvajajo že od kosila naprej.
Manj razvito pa je pri njih zborovsko petje. Morda so nas tudi zato še toliko bolj prisrčno nagradili z navdušenimi aplavzi in nas celo poskusili izzvati, da bi se prijavile na prestižno tradicionalno mednarodno tekmovanje Ohridski zborovski festival, ki poteka vsako leto konec avgusta, o čemer bomo morale še razmisliti.
Razmišljati pa smo tudi že začeli, kako bomo novembra enakovredno sprejeli in spremljali naše gostitelje, ko nam vrnejo obisk. Glede na to, da imamo tudi mi marsikaj lepega in dragocenega za ogled, nam to zagotovo ne bo pretežko.
Ženski pevski zbor in del pritrkovalske sekcije Kulturnega društva Korte se je v začetku julija odpravil na 4-dnevni obisk prijateljev iz pevskega Društva v Makedonijo z namenom, da se predstavimo s samostojnim koncertom priredb slovenskih ljudskih in nekaj umetnih pesmi, si ogledamo ohridske lepote in znamenitosti, spoznamo delček njihove kulture in se družimo z našimi gostitelji.
V Skopju smo se ustavili na slovenskem konzulatu, kjer nas je prijazno sprejel, pozdravil in pogostil slovenski veleposlanik v Makedoniji, Branko Rakovec. Na kratko nam je opisal nekatere od glavnih aktivnosti in v nekaj potezah orisal najpomembnejše značilnosti dežele, v katero smo vstopili.
Iz Skopja smo se odpeljali na Ohrid, kamor smo prispeli v poznih večernih urah. Tam nas je čakala skupina prijaznih gostiteljev z nasmejano in ustrežljivo go. Divno na čelu. Ko smo se nastanili v hotelu, smo lahko odšli počivati, bolj energičen in zdržljiv del naše skupine pa so gostitelji odpeljali na »nočni ogled« lokalov ob obali jezera.
Drugi dan, sončen in bister je bil, smo se udeležili svečanosti ob blagoslovitvi novega kipa Lovilca križa. Spomenik so postavili kot darilo mestu Ohrid v čast največjega praznovanja Jezusovega krsta na pravoslavnem Balkanu. Na Ohridu vsako leto na veliki pravoslavni krščanski praznik svetih treh kraljev (po julijanskem koledarju je to 19. januarja) priredijo tradicionalno versko-turistično atrakcijo iskanje v jezero vrženega svetega križa. V glavnem mlajši moški skočijo v jezero, najditelj prejme nagrado, prisotni pa si z jezersko vodo napolnijo steklenice, saj verjamejo, da s tem voda ohridskega jezera postane sveta in na splošno zdravilna.
Ker je bila prireditev dolga in sredi dneva, smo si seveda vsi kupili obvezne klobuke. Klima na Ohridu je namreč takšna, da sicer nimaš občutka za vročino, ker z jezera stalno pihlja in je zrak suh, v senci se zato tudi dokaj hitro ohladiš, vendar pa je poleti tam precej vroče, sončni žarki pa se odbijajo od vodne gladine, tako kot pri nas doma ob morju.
Sledil je voden sprehod po mestu in ogled muzeja v hiši znane družine Robev, nato cerkve sv. Sofije. Po sprehodu po dolgem mostu ob obali smo se vzpeli na dvignjeno in utrjeno cerkev sv. Janeza v Kaneu. Nato smo si privoščili kosilo z lokalnimi ribjimi dobrotami, zlasti sladkovodno belvico in lokalnimi vrhunskimi vini, kot tudi z obveznimi tipičnimi sladicami – ohridsko torto, baklavami ali kadaifom.
Zvečer smo v tamkajšnjem kulturnem domu pripravili odlično uspeli samostojni koncert, s katerim smo hvaležno občinstvo navdušili predvsem s slovenskimi ljudskimi pesmimi. S člani gostiteljskega društva smo si izmenjali priložnostna darilca in ob domačih dobrotah skupaj zapeli in zaplesali v kolu. Sledilo je še druženje v bližnjem lokalu, seveda s petjem in plesom.
V nedeljo nas je gostiteljica Divna spremljala na našem izletu vzdolž obale jezera. Najprej smo se ustavili pri svetišču sv. Klimenta Ohridskega in prisostvovali delu nedeljskega obredja, potem pa smo se ustavili in si ogledali Muzej kosti z zunanjo rekonstrukcijo ohridskega mostišča, naselja kot so jih izdelovali okrog 5500 let pr.n.št.. Glavni cilj izleta je bil pri sv. Naumu, izpod katerega izvira sveta voda, ki napaja jezero. Tam smo kosili; gostitelji, ki so se nam pridružili v polnem številu so nas počastili z nekaj tipičnimi krajevnimi dobrotami kot so šopska solata, makedonska tava (tavče-gravče), ki je fižolova enolončnica, in pečene paprike. Seveda smo se spet sladkali z ohridsko torto in baklavami, ki jih je pripravila ena od gostiteljic. Ob povratku se je mlajši del zbora kopal v jezeru, končno pa smo se napili sveže vode in osvežili ob znamenitem Biljaninem studencu. Barski pianist je med drugimi tradicionalnimi seveda zaigral »Biljana platno beleše na ohridskete izvori«.
V teh dneh smo seveda z veseljem nakupovali spominke. Nihče ni prišel domov brez slavnega ohridskega bisera ali nakita iz bisernine. Vsaj občudovali pa smo lahko ročne filigranske izdelke, leseno rezbarijo, Ohrid pa slovi tudi po ročno izdelanem papirju.
Zvečer se je na enem izmed tamkajšnjih amfiteatrov, začel tradicionalni folklorni festival in tisti navdušenci, ki se nismo pridružili drugi, večji skupini pri večerni zabavi v mestu, smo šli občudovati slovito makedonsko folkorno skupino Tanec in nato še nacionalno bolgarsko folklorno skupino. To so ritmi, to so barve, to je slikovitost in balkanski temperament! Večer je bil nepozaben!
Makedonci na Ohridu imajo kar sedem folklornih društev in samo eno pevsko-instrumentalno. Na vsakem koraku se vidi in sliši njihova posebnost: ga ni lokala brez žive tradicionalne glasbe, pa čeprav igra samo »one man band«, povsod imajo kot del opreme v lokalih pianine ali klavirje in tudi druga glasbila. Živo glasbo izvajajo že od kosila naprej.
Manj razvito pa je pri njih zborovsko petje. Morda so nas tudi zato še toliko bolj prisrčno nagradili z navdušenimi aplavzi in nas celo poskusili izzvati, da bi se prijavile na prestižno tradicionalno mednarodno tekmovanje Ohridski zborovski festival, ki poteka vsako leto konec avgusta, o čemer bomo morale še razmisliti.
Razmišljati pa smo tudi že začeli, kako bomo novembra enakovredno sprejeli in spremljali naše gostitelje, ko nam vrnejo obisk. Glede na to, da imamo tudi mi marsikaj lepega in dragocenega za ogled, nam to zagotovo ne bo pretežko.