| |
Na predstavitvah so sodelovali: avtorica knjige, urednica zbirke in
predstavniki Založbe Mohorjeva družba Celje. V kulturnem programu so
sodelovala lokalna kulturna društva, tako KD Korte, KD Lipa -
Bazovica, KD Danica Vrh pri Doberdobu, pevski zbor Stu ledi iz Trsta,
Grmič iz Škofij, pevke iz Škednja, pevski zbor upokojenk Izola, mešani
zbor Repentabor in Radio Trst A z Loredano Gec, ki je ogromno
pripovedi posnela v narečju in jih par mesecev predvajala na radiu
Trst A. Svoje zgodbe so brali zapisovalci in pripovedovalci. Vsaka predstavitev je bila
posebno doživetje.
|
Prva je bila v Kortah. Kar veliko ljudi je bilo na tem
večeru – domačini, kolegi avtorice in njeni bivši učenci. Dramska
skupina je predstavila nekaj zgodb, škofijotski ženski zbor pod
vodstvom Marjetke Popovski pa je z ljudsko pesmijo prijetno
osvežil večer. Istočasno je bila v dvorani razstava umetniške
fotografije Ljuba Radovca. Kortežanske žene so publiko počastile s
svojimi dobrotami. Bilo je praznik župnjiskega zavetnika sv.
Antona Puščavnika, zato vsestransko doživet.
V Trstu je bilo zanimivo zato, ker je bila predstavitev v
Narodnem domu, ki so ga fašisti že leta 1920 zažgali, ker je
predstavitev vodil znani kulturni delavec Boris Pangerc, ker so
predvajali izbor govorov s Tržaškega, ker je pela tržaške ljudske
pesmi cenjena skupina Sto ledi, in ker je urednik založbe
obljubil, da bodo izdali narečne zgodbe v najmodernejši tehniki. |
|
V
Ljubljani je bila zbrana slovenska novinarska srenja. Z veliko
torto je založba Mohorjeva družba počastila krst svoje prve knjige
Glasov in 20-letnico izhajanja zbirke.
V Bazovici je pel škedenjski zbor pod vodstvom Marjetke
Popovski, svojo zgodbo je pripovedovala 84-letna voznica brez
šoferskega znanja, Vera Žužek (S kamjonom v Trst). Kakšna pripoved
nekdanje partizanke - žene na vozičku in prav na dan žena! Prava
folklorna pripoved s težkih časov in kakšen aplavz! Poleg vsega
navdušujočega, so si tu lahko ogledali delo bazovških klekljaric. Ja,
in kako lepe kulturniške vezi so spletli s tem krajem, kjer stoji
spomenik slovenskim žrtvam. Da, vsem štirim je urednica zbirke
prižgala svečke!
V Celju (in v Ljubljani) je bila predstavljena tudi 33. knjiga
(zgornjesavinjska), ki je vsa zapisana v narečju. Knjigi iz dveh
različnih območij slovenskega prostora: obmorje, kjer je narečje mehko
in prehaja v pogovorni govor in hribovita Savinjska notranjost, kjer
je narečje zvočno še močno trdo.
Predstavitev v kraju, kjer je divjala vihra prve svetovne vojne –
na Vrhu sv. Mihaela med Doberdobom in Sovodnjami: Tu so člani
društva prikazali svoje zgodbe v obliki igre. Kraj ima komaj 200 ljudi
in prav vsi so se vključili v ta lepi večer in ljudi spravili v bučni
smeh. In, pevke s svojo mladostjo, naj bodo vzgled za pozitivno pot
naprej!
V Dolu pod Repentabrom je bila predstavitev knjige prav posebno
zanimiva, saj jo je vodil mlad profesor Danilo, ki je knjigo dodobra
obdelal in zahteval od avtorice interpretacijo zgodb. Predvajal je
posneto zgodbo, ki jo je njemu, še otroku, pripovedoval nono. To je
bila dokaj, tudi za današnji dan, poučna zgodba O volku in lisici, ki
so jo za knjigo zapisali na Goriškem Krasu. Na predstavitvi je pel
zbor pevcev z obeh strani meje - nekdaj skupne občine Repentabor, in
tako izkazal svoje veselje, da jih vsaj v kulturnem življenju skozi
ljudske zgodbe in pesmi, ne ločujejo več, pa da je zdaj konec železne
zavese, ki jih je več povojnih desetletij morila. Na predstavitvi je
razstavljal svoje klesarske mojstrovine iz kamna “repenca” mlad
vogeljski dijak. In hitro so zadevo povezali z zgodbo sosedovega
Mirka, klesarja izpod tamkajšnji kamnolomov, a ujetnika 2. svetovne
vojne v Liverpoolu. Svet je pravzaprav majhen!
V Škednju, ki je danes že v Trstu, v času nastajanja njihovih
zgodb je bil le v njegovem predmestju (tu so nekoč gojili še pšenico
za kruh, ki so ga pekli za Tržačane), je bila predstavitev v kulturnem
domu. Gostje so si lahko ogledali razstavo slik bogate društvene in
intelektualne preteklosti kraja. Pel je domači ženski zbor, ki skupaj
z Dušanom Jakominom zaliva korenine kraja, da slovenska veja lahko še
živi. Ženske so prinesle na mizo svoj pravi kruh in ribe, tako kot je
ilustratorka nakazala na platnici knjige.
V Izoli so predstavitveno “turnejo” zaključili: s kar devetimi
kulturnimi prireditvami so se srečali s kraji odkoder so zgodbe in
povedali tudi, kako so se prepletali dogodki zadnje vojne med Izolo,
kjer avtorica knjige živi in Dolom, kjer je v mladosti živela. Kakšna
naključja! Na tej prireditvi je pel zbor izolskih upokojenk. Druženje
z izolskimi kulturniki, je bilo posebno lepo. Koni je koval načrt,
kako bo iz folklornega slovstva črpal snov za svojo novo risanko.
Klarisa je pripovedovala načrte o sredozemski folklori, Barbara pa
nato prinesla svojo mediteransko knjigo zgodb.
In ob zaključku “sprehoda” le še: ker je v knjigi zajeta preteklost
preprostih in malih ljudi, ki so ločeni od matične domovine, so bila
čustva na predstavitvah razgreta, druženja enkratna in nepozabna. Za
predstavitelje naporna, za krajevna kulturna društva pa prilika za
poživitev identite kraja. Ljudi je zajela evforija moči in
prijateljstva med matico in zamejstvom. Skupaj z zbranimi zgodbam in z
novo vzpostavljenimi stiki, bodo spomini na te večere še dolgo živeli.
napovedi /
novice /
pevski zbor
/ dramska
skupina /
folklorna skupina /
pustna skupina
/ kresovanje
/
razstave /
zgodilo se je
... /
publikacije / o
kraju Korte /
lokacija /
kontakt /
povezave / domov
|
|
